Odpornost v razredu

Udeležila sem se Erasmus seminarja »Odpornost v razredu: opolnomočenje učiteljev, krepitev učencev – orodja in strategije za dobro počutje v šolskem kozmosu«, ki je potekal od 25. aprila do 2. maja 2026 v Silvesu na Portugalskem. Seminar je organizirala organizacija European Seminars / SURPRESIMPULSIVA LDA, vodila pa ga je predavateljica Christine Weltzien. Program je bil namenjen razvijanju odpornosti, dobrega počutja, čustvenega uravnavanja, socialno-čustvenega učenja, pozitivnih strategij spoprijemanja, optimizma, razvojne naravnanosti, socialne povezanosti, smisla, namena in oblikovanja odporne šolske skupnosti.

Seminar mi je omogočil poglobljen razmislek o tem, da odpornost ni le osebnostna lastnost, temveč spretnost, ki jo lahko razvijamo z načrtno prakso, podpornimi odnosi, jasnimi mejami in smiselnimi rutinami. Posebej pomembno je bilo spoznanje, da morajo učitelji skrbeti tako za dobro počutje dijakov kot tudi za lastno dobro počutje. Stres, čustvena napetost, utrujenost in negotovost močno vplivajo na učenje, vedenje in odnose v razredu, zato je pomembno, da se učitelj odziva mirno, strukturirano in podporno.

Veliko pozornosti je bilo namenjene zavedanju, empatiji in prizanesljivosti in prijaznosti do sebe. Empatija v razredu ne pomeni zniževanja pričakovanj, temveč razumevanje potreb dijakov ter pomoč pri razvijanju strategij za obvladovanje izzivov. Pri tem je pomembna tudi skrb za dobro počutje učitelja, saj je pedagoško delo čustveno zahtevno. Odpornost vključuje sposobnost, da se učitelj zna ustaviti, premisliti, ohraniti realistična pričakovanja in nadaljevati delo na uravnotežen način.

Pomembna tema seminarja je bilo postavljanje meja. Spoznala sem, da učitelj ne more in ne sme prevzemati odgovornosti za vse težave dijakov, staršev ali sodelavcev. Jasne, spoštljive in vnaprej sporočene meje varujejo učitelja in hkrati ustvarjajo občutek varnosti ter predvidljivosti za dijake. Meje niso oblika zavrnitve, temveč oblika strukture, skrbi in profesionalnosti. Pomagajo preprečevati izčrpanost, frustracijo in čustveno utrujenost ter prispevajo k bolj stabilni šolski skupnosti.

Program je predstavil tudi številne praktične strategije za delo v razredu. Med njimi so kratka preverjanja počutja, dihalne vaje, vaje prizemljitve, raztezanje, kratki odmori, dejavnosti hvaležnosti in praksa »tri dobre stvari«. Te dejavnosti lahko pomagajo dijakom, da se umirijo, prepoznajo pozitivne izkušnje, razvijajo samozavedanje in krepijo bolj uravnotežen pogled nase. Posebej uporabna se mi zdi ideja, da je treba dobre izkušnje zavestno opaziti in jih sprejeti vase, saj negativni dogodki pogosto močneje vplivajo na naše doživljanje kot pozitivni.

Velik poudarek je bil tudi na čustvenem uravnavanju in socialno-čustvenem učenju. Dijaki se lažje učijo, kadar se počutijo varne, spoštovane in sposobne obvladovati frustracije. Pomembno je, da znajo čustva poimenovati, razumeti in jih uravnavati. Pri tem lahko pomagajo razredne rutine, refleksivna vprašanja, pogovor o počutju in strategije za soočanje s stresom. Socialno-čustveno učenje ni dodatek k pouku, temveč temelj za učni uspeh, zdrave odnose in odgovorno ravnanje.

Seminar je obravnaval tudi pozitivne strategije spoprijemanja, realistični optimizem, vztrajnost in razvojno naravnanost. Dijaki potrebujejo konkretna orodja za soočanje z razočaranjem, pritiskom, konflikti in negotovostjo. Pomembno je, da se naučijo prositi za pomoč, razdeliti težave na manjše korake, uporabiti pozitivni notranji govor in iskati podporo pri zaupanja vrednih osebah. Razvojna naravnanost spodbuja razumevanje, da se sposobnosti razvijajo z učenjem, trudom, povratno informacijo in vztrajnostjo. Posebej pomembna je moč besede »še«, na primer pri preoblikovanju stavka »Tega ne znam« v »Tega še ne znam«.

Poudarjen je bil tudi pomen telesa pri odpornosti. Gibanje, dihanje, telesna drža, počitek in skrb za telo vplivajo na zbranost, čustveno stabilnost in sposobnost sodelovanja. Učitelj lahko z majhnimi spremembami, kot so kratki odmori, dihalne vaje ali gibanje, izboljša učno vzdušje in pomaga dijakom, da so bolj pripravljeni na delo. Prav tako je pomembno, da učitelji skrbijo za lastno energijo, spanje, odmore, zmanjševanje digitalne obremenitve in čas za regeneracijo.

Med seminarjem smo razmišljali tudi o močnih straneh, vrednotah, spretnostih, osebnostnih lastnostih, smislu in namenu. Močne strani pomagajo posamezniku premagovati izzive, vrednote pa usmerjajo njegovo ravnanje in odločitve. Pomembno je, da znamo svoje močne strani uporabljati uravnoteženo, saj lahko tudi pozitivna lastnost postane težava, če jo uporabljamo pretirano ali neprimerno. Smisel in namen sta pomembna za dobro počutje, saj učitelju pomagata ostati povezan s temeljnimi vrednotami poklica: ustvarjanjem varnega učnega okolja, krepitvijo samozavesti dijakov, spodbujanjem radovednosti in razvijanjem življenjskih veščin.

Pomemben del seminarja so bile tudi medkulturne dejavnosti in izmenjava izkušenj z učitelji iz drugih držav – Švedske, Nemčije in Nizozemske. To je okrepilo občutek mednarodnega sodelovanja in pokazalo, da se številni izzivi v izobraževanju pojavljajo v različnih državah, čeprav so šolski sistemi in kulturni konteksti različni. Program je vključeval tudi razmislek o naravi kot viru umirjanja, ustvarjalnosti in refleksije, kar me je spodbudilo k razmišljanju o možnosti uporabe dejavnosti na prostem pri pouku.

Ob koncu seminarja sem utrdila spoznanje, da odpornost ne sme biti odvisna le od posameznih učiteljev ali občasnih dejavnosti. Postati mora del šolske kulture, ki temelji na skupnih vrednotah, sodelovanju med zaposlenimi, podporni komunikaciji, jasnih mejah in dosledni skrbi za dobro počutje. Odpornost pomeni sposobnost razumeti sebe, uravnavati čustva, graditi podporne odnose, uporabljati pozitivne strategije spoprijemanja, najti smisel in nadaljevati z učenjem tudi v težkih okoliščinah.

Po vrnitvi v šolo nameravam izbrane strategije postopoma vključevati v svoje poučevanje. Začela bom z majhnimi, realističnimi koraki: kratkimi preverjanji počutja, vajami hvaležnosti, dihalnimi vajami, pozitivnim notranjim govorom, jezikom razvojne naravnanosti, dejavnostmi za prepoznavanje močnih strani ter bolj zavestnim postavljanjem meja. Verjamem, da lahko te prakse prispevajo k mirnejšemu, bolj podpornemu in odpornejšemu učnemu okolju za dijake in učitelje.

Mateja Prevodnik Mayland, prof.