Naša pot se je začela na parkirišču v stari vojašnici, 11.9.2010 ob enajstih, ko smo se s kombijem odpeljali novim dogodivščinam naproti. V dvourni vožnji, ki nas je pripeljala na tržaško letališče, smo predelali kar nekaj tem, a večina teh se je držala šole, predvsem pa profesorjev. Na letališče smo prispeli ravno v času, ko so poslovalnice Ryanaira odprle prijavo za naš let in tako je naša ekipa sestavljena iz šestnajstih dijakov in dveh profesorjev, zasedla prve vrste za prijavo. Sledilo je deset minut za stranišče potem pa smo malo preglavic povzročili policistom na varnostnem pregledu in sicer s svojo novo modo – hojo na letališča v visokih pohodnih čevljih.
Končno je le nastopil tudi čas za malico in seveda, nepogrešljivo, kavo. Po še nekaj urah in varnostnih pregledih smo sedeli na ryanairovem letalu in se vozili proti londonskem letališču Stansted. Iz letališča, na katerem smo imeli nekaj prostega časa, smo se vozili enajst ur, da smo prišli v Truro – prestolnico Cornwalla. Vožnja je bila… ne ravno prijetna, prej bi lahko rekli da naporna. Še vedno iščem odgovor na vprašanje- Kako udobno spati med vožnjo z avtobusom?
No, raje pojdimo v Truro. Na avtobusni postaji nas je pričakal slavni profesor Moncaster oziroma Chris kakor ga je potrebno imenovati. Svoje težke nahrbtnike smo naložili v kombi, potem pa se peš odpravili po ulicah Trura do šole na vrhu grička.
V šoli srednjeveškega videza smo imeli zajtrk, potem pa smo se srečali z našimi gostitelji, ki smo jih zadnje dva meseca takoooooo zelo pogrešali in se z njimi odpeljali po nakupih in nato na njihove domove. Vikend smo preživeli v spoznavanju družin, Corwalla, nekateri pa tudi učenju surfanja.
Uradni del naše izmenjave se je začel v ponedeljek zjutraj, ko smo se s svojimi težkimi nahrbtniki, obdani z dijaki v oblekah s kravatami in metuljčki, srečali pred šolo v Truru in se z majhnima kombijema odpeljali na našo izhodiščno točko pred Jamaico Inn na Bodmin Mooru.
Prvi dan odprave naj bi bil najtežji, vsaj zemljevidi so kazali tako. Imeli smo srečo z vremenom, saj ni bilo megle, pa tudi dežja ne prav veliko. Edina stvar, ki nas je nadvse motila in nas spremljala celo pot je bil veter.
Naša skupina je pot začela petnajst minut pred enajsto in se po cesti odpravila do pašnikov, ki so nas potem vodili na tri vrhove: Tolborough Tor (348 m), Brown Willy (s 420 m najvišji vrh Cornwalla) in zadnjega Little Rough Tor (400 m). Na slednjem so nas pričakale tudi čudovite skalne tvorbe, med katerimi smo si privoščili malico in počitek. Z Little Rough Tora smo se spustili do Stone Circle – do kroga zloženih skal, ki sploh ne obstaja, potem pa nadaljevali po močvirju King Arthur's Downs do King Arthur's Hall, kjer naj bi Kralj Arthur legendarno izvlekel svoj meč. Od tu smo zavili ostro na zahod proti Churchtownu in potem naprej do našega kampa pri kmetiji South Penquite. Po kuhani večerji smo se kar hitro odpravili spat , saj je bil za nami naporen dan, sledili pa so še trije.
Drugi dan odprave smo začeli ob pol devetih. Od kmetije South Penquite smo po makadamski cesti zavili na učno pot po ekoloških kmetijah, ali nekaj temu podobnega in se kaj kmalu znašli sredi praproti, sredi ničesar. Pot se je za nas kar naenkrat končala. Po skupinskem posvetovanju, smo pot skozi praprot našli in se po manjšem vzponu priključili na Camel Trail – učno pot speljano po tirih stare železniške proge. Pot je bila naravnost ubijajoča. Vse ravno in vse v ravni liniji, tako da si pred seboj navadno gledal brez-končno cesto z občasnim opustelim peronom. K že tako strašnemu vzdušju je dodatno pripomoglo še vreme. Skoraj cel dan je deževalo, tako da smo bili popolnoma premočeni. Iz Camel Traila smo se odcepili po približno petnajstih kilometrih, od koder nas je potem vodilo še dva kilometra asfaltne ceste do našega kampa drugega dne. Šotore smo postavljali še v razmeroma suhem vremenu, smo si pa zato morali večerjo kuhati v dežju. Malo nas je razvedril obisk naših angleških prijateljev. Tudi ta večer drugače ni bil dolg, saj smo bili kar dvojno izmučeni.
Naslednji dan se je prav tako začel zgodaj prezgodaj, če vprašate nas. Ura je kazala deset pred deveto, ko smo že "veselo" špancirali po začrtanih poteh. Tokrat smo hodili po Saints' way, ki pa je bila za spremembo od Camel Traila še veliko, veliko slabša. Vodila je čez hribe in doline, čez pašnike (kjer se poti sploh ni videlo) in seveda čez nešteto vrat in vratc. Med potjo smo doživeli tudi skorajšnji stampedo kravje črede, ki se ni in ni hotela premakniti stran od naše poti v njihovi ogradi; še več, okoli nas je začela čreda tvoriti krog…tako smo morali na koncu laziti čez bodičasto ograjo. Vreme nam je bilo tega dne res naklonjeno, saj je prvič v dnevih naše zlate odprave cel dan sijalo sonce. Dan smo zaključili v lepem kampu blizu obalnega, ribiškega mesta Padstow. In prvič se je tudi zgodilo, da smo zaključili že ob treh in tako smo tisti (4), ki smo še imeli dovolj energije in volje, po kosilu naredili kratek…niti ne tako zelo kratek sprehod po čudovitih ulicah Padstowa. Tista noč je bila zadnja pod okriljem šotorov in ravno zato smo jo malo dlje preživeli izven njih. Kljub temu je ob desetih že vladala tišina, navsezadnje le nismo pozabili, da nas čaka naslednji dan še dvajset kilometrov poti.
V teh dvajset kilometrov smo zakorakali v jutru četrtega dne naše odprave. Najprej skozi Padstow, kjer smo srečali kombi slavne tovarne Rodda's Clotted Cream, pri katerega lastniku sem gostoval sam vodja naše skupine. Nadaljevali pa smo po novi učni poti. Tokrat se je imenovala Obalna pot ali pa kakor smo jo imenovali mi, kar pot po klifih. Pot se je ponovno vlekla v daljave, povrhu vsega pa je bila kar živahno razgibana, malo gor, malo dol, malo po peščenih plažah; vsega se je našlo. Tudi tega dne nam je bilo vreme naklonjeno, cel dan je sijalo sonce in tako smo vsi pridobili nekaj barve na obraz. Zaključili smo na plaži v mestecu Porthcothan in sicer smo z zadnjega klifa pristopicljali kar bosi, s čevlji v rokah.
S kombijem smo se nato odpeljali do šole, kjer so nas prevzeli naši gostitelji in nas odpeljali vsak na svoj dom. Sploh si ne morete predstavljati kako je prijalo stati pod vročim tušem, kako je prijalo jesti nekaj drugega kot makarone in kako je prijalo spet spati v veliki, udobni, prostorni in mehki postelji.
Petek je bil dan slovesa a vseeno, vsaj čez dan, nič kaj žalostno obarvan. Začeli smo ga s skupnim delom 4. letnikov, kjer smo bili kot Slovenci v lepih zelenih puloverjih kar nekajkrat nagovorjeni in pozdravljeni. Nadaljevali smo s šolo surfanja, s tušem in nato z večerjo v šoli.
Po večerji smo skupaj z našimi angleškimi prijatelji igrali nogomet in se ob tem skoraj uro in pol noro zabavali.
Zaključili smo na avtobusni postaji. Poslavljanje je trajalo celih petinštirideset minut in je bilo polno objemov, lepih besed, zahval, obljub po ponovnem snidenju in še in še. Tudi solz ni manjkalo. In še sedaj, ko sedim na letališču, izmučen po desetih urah vožnje z avtobusom iz Trura in čakam na letalo, ki me bo popeljalo nazaj v rodno Slovenijo, mi oči rosijo solze polne lepih spominov, ki bodo v mojem srcu ostali za vedno.
Hvala vsem, ki se trudijo za MEPI v Sloveniji in drugod po svetu, da sem jaz lahko spoznal skupino tako prijetnih angleških ljudi, ki jih nikoli ne bom pozabil.
Gašper Murn in njegova skupina: Tina Goršek, Leja Zadravec, Anita Belec in Andrej Høivik
Zahvala tudi spozorjem naše odprave:
- Občini Škofja Loka
- Zavodu za šport Škofja Loka
- Nogometnemu društvu Kranj Veterani 2005
- Emuniu d.o.oMars d.o.o
- Alplesu
